AKTIVIRANA AMIGDALA NA TRIGLAVU

Ja, moja amigdala se je aktivirala že ob 4 uri zjutraj, ko me je postelja potegnila vase in ni izpustila iz objema. Vendar sem se odločila, da grem, ker bo končno "fajn" vreme za na Triglav.

Start z Vrat po poti katere prej nisem preverila ali po njej povprašala. Sem kar šla s palicami v rokah v smer Tominškova. Šele na Kredarici sem izvedela, da ta ni najlažja in da je ena izmed lahkih plezalnih. Seveda, da je ena izmed plezalnih, saj sem plezala od samega začetka. Moja amigdala, ki naj bi bila velikosti mandeljna je vklapljala preživetvene instinkte in neka čudna intuicija mi je delala po celotnem telesu. Mogoče je bila aktivirana, ker še nikoli prej nisem bila na Triglavu in mogoče zato, ker to delam večinoma samo zaradi brata. Naj razložim? Še preden je brat brez slovesa šel pod zemljo ali v zrak ali v karkoli verjamete, je ta začel zbirati žige v Planinski knjižici. Torej odločil se je, da bo delal transverzalo. Zbral je natanko en žig. To me je "razkurilo" IN MOJA AMIGDALA se je nekje globoko v mojih spužvastih možganih aktivirala in začela procesirati moje emocije v eno samo emocijo.

Torej: zbiram žige zase in brata ter hodim na Triglav, ki je 2864 m visoko, se igram s pticami, pijem planinske čaje, spoznavam ljudi, ki me navdušujejo, skrbim za svoja pljuča in konec dneva prižgem "čelko", da lahko sploh vidim pot do doma.

Vse kar se spomnim o Triglavu je, da sem celo pot bila z mislimi nekje drugje in da sem se držala jeklene vrvi in klinov. Prvi cilj je bila koča na Kredarici. Tam sem se zunaj na soncu usedla poleg starejšega moškega- brez majice. Videle so se njegove žilnate mišice z nekaj malega pivskega trebuščka. Moški je imel pravi Atlas na obrazu in tisti prikriti nasmeh. Zdel se je zdrav v sebi in zamišljen, ko je strmel tja dol nekam v nižje gore in doline. Ne vem, kaj je bilo na tem moškemu, ampak zaželela sem si, da bom tudi jaz en krat tako umirjeno sedela na/v gorah ...

Sedela kakor on z umirjeno amigdalo in atlasom na obrazu.