SE KMALU VIDIMO
Se kmalu vidimo, sem veselo zavriskala, dediju Vinku. Ni moj pravi dedi, vendar sem si ga vzela za svojega. To je dedi od mojega fanta Žana. "Mojega Ivana in Martina, krvna dedka sem izgubila tako zgodaj v otroštvu, da si ju moje možganske celice niso zapomnile. Nekaj spominov mi pa le pravi, da sta bila postavna, suha in visoka. En je bil krojač, drug pa čevljar. Dedi Vinko pa ni bil ne čevljar in ne krojač, vendar je bil akademski kipar. Sicer je "bil" in še je bolj znan po svojem najljubšem konjičku- rezljanju lesa, ki pa je potekal od jutra in vse do poznega večera.
Dedi Vinko je umrl letos januarja in pred nekaj dnevi se mu je rodil pravnuk z imenom Oskar. Rodil se je točno na dedijev rojstni dan. Dedi Vinko bi bil star 90 let.
Njegova družina ima polne hiše njegovih umetnij, cerkve so polne njegovih jaslic, Marij, angelčkov ... Na podstrešju pa sem našla vse, za kar je menil, da ni zadosti dobro.
Dedi mi ni nič odgovoril na vrisk, da se kmalu vidimo. Še prej mi je omenil, da se je poslovil od svoje Kriške gore, kamor je vsak dan hodil. Sama sem mu povedala, da je še vedno vitalen in veder, pa da ni nobene potrebe po poslavljanju. Najin zadnji pogovor je bil o mojem pokojnem bratu. Vinko mi je omenil, da se večkrat spomni nanj. Morda se spomni bolj name? Ker njega ni poznal.
Spomnim se, kako me je brat močno objel in mi pomahal v slovo "se kmalu vidimo". Točno ta "se kmalu vidimo" sem pa zdaj jaz vreščala dedku Vinku.
Vinko je tisti, ki mi je dal svoj stari fotoaparat in nekaj objektivov, ki pašejo celo na sodobnega fx Canona. In zdaj fotografiram s temi čudovitimi lečami njegove čudovite umetnije. Moje surfersko oko še nikoli ni tako žarelo in verjemite mi, tele leče so njegove oči v mojih očeh, ki bodo še videle mnogo sveta in gladkih valov.
Dedkove (Vinko Ribnikar) dragocenosti lahko vidite v Tržiču. Znan je po najlepših jaslicah, ki se rezljajo iz generacije v generacijo. Morda bo pa naš surfer Žan-njegov vnuk in moj fant zdaj nadaljeval generacijo in naredil svete tri kralje, ki surfajo.